Mesto kjer bodo naši dijaki v prihodnjem šolskem letu opravljali praktično usposabljanje, sem namenoma poimenovala "kraj zločina". Razlog? Toliko različnih težav, dvomov in pomislekov....za vse boste izvedeli....
Gre za kraj, ki je majhen, celo manjši kot Postojna (po površini), čeprav uradno šteje skoraj 11.000 prebivalcev. Uradno predvsem zato, ker je tu veliko priseljencev, bodisi iz drugih delov Španije bodisi iz tujine. Lokalci pravijo da jih je nekje med 8.000 in 11.000, čisto točne številke ni mogoče vedeti :).
Kraj je res tako domač in naselje tako strnjeno da se med sabo vsi poznajo. Prvi dan se mi je zdela obrazložitev učiteljev, da se tu vsi med sabo poznajo in četudi bi se karkoli pripetilo našim dijakom bi ljudje takoj vedeli koga poklicati, nekoliko pretirana. No, po nekaj mestnih sprehodih sem hitro ugotovila, da poznam že vse ulice, da me ljudje na ulici dvakrat pogledajo, da trgovka v trgovini takoj vpraša od kod prihajate, da se otroci na ulici prijazno nasmehnejo in sramežljivo pogledajo, da.....
Ok, priznam. Tu se res vsi med sabo poznajo in vsak opazi najmanjšo spremembo in tu ljudje govorijo katalonsko. Če se z njimi zapleteš v pogovor ti hitro pojasnijo, da ne govorijo špansko, znajo, a ne govorijo. So katalonci in uporabljajo katalonščino. Konec. Zadevica me nekoliko zaskrbi, predvsem ker z izjemo mlajše populacije in učiteljev, skoraj nihče ne govori angleško. V podjetju bo že šlo, kako pa preživeti vsakdanjik? Pogovorim se s koordinatorjem partnerske šole in hitro najdeva rešitev. Na šoli imajo tako zavestnega katalonca, da je kar sam od sebe pripravil elektronski slovar najpogostejših besed in fraz, ki jih je za preživetje potrebno poznati. Zmaga!!! Vzamem si čas in malce pregledam, ja to pa že ni španščina :).
Majhen kraj, en sam hostel in en sam hotel in nekaj gostiln.....mati moja, s sredstvi ki jih pridobimo iz programa LLP bomo zadevico težko spravili pod streho, ne moremo pa računati na finančno podporo staršev, že tako morajo svojemu otroku nameniti nekaj žepnine za na pot. Težavico, ki je v bistvu težava med vrsticami razložim kolegu, strneva debato, iščeva in najdeva rešitev, pripraviva kalkulacijo in BOMBA, vse se izzide.
Istočasno začnem razmišljati kako bomo uslugo vrnili in omogčili njihovim dijakom poceni bivanje, prehrano, oglede v naši državici?! Dobro, nekaj adutov imam v rokavu še koga bom za rokav pocukala in nekako že bomo.
Popoldne me pokliče mama in povpraša kako gre z dogovori....ste se uspeli že vse dogovoriti? Malce pomislim in odgovorim....ja, skoraj vse smo se že dogovorili, samo še glede mentoriranja moramo določeni stvari doreči....mama je že "stari maček", ona točno ve kdaj sem v zagati in kdaj zadeve ne stečejo tako kot bi si želela. Vseeno jo vprašam.....ti, ma kaj pa je tebi trknilo, da me sprašuješ o delu?....pa tako, ko si odhajala sem videla da te ta majhen kraj skrbi, pa nič se nisi javila, pa me je zanimalo kako gre....to je MAMA. Ona ve kdaj ne gre in kdaj bijem bitko z mlini na veter, a potrpežljivo počaka in vpraša, predlaga ali pripomne in to vedno v ravno pravem trenutku.
Pripravim seznam in obkljukam kaj vse smo se že uspeli dogovoriti, uskladiti in oblikovati. Ostaja še nekaj malega, a to bomo jutri.
Ne morem mimo Markove pripombe (zaposlen na KTP d. o. o., torej daleč od šole, a metor dijkom na praksi), ma kaj bodo pa oni od tega imeli, zakaj se tako trudijo? In zakaj se vi tako trudite? Saj od tega nič nimate! Marko, mi bomo poslali dijake k njim in oni k nam, oboji jim bomo omogočili izkušnjo v mednarodnem okolju, oboji se bomo potrudili da bodo uporabljali angleščino in se učili še lokalnega jezika, oboji jim bomo pokazali delček kulture, delček države, delček nas, oboji bodo opralvjali prakso, pridobivali strokovna znanja.....ja, razumem, ampak tega dela vam nihče ne plača, zaslužka pri tem ni in vi se še kar trudite.......ja, to je tisti del ki ga razumemo ljudje v šolstvu, tisti del ki ga ne moreš ovrednotiti, za katerega ne moreš reči prinesel bo toliko denarja, prinesel bo takšna znanja, tako in tako bo osebo izoblikoval....ne, to je tisti del, ki je viden čez leto ali več in je tisti del, ko v očeh dijakov prebereš iskren HVALA.
Kljub temu da je težko, predvsem v manjnših krajih, da s težavo gradiš dobre mednarodne mreže, da moraš včasih reševati nemogoče in si na koncu deležen še kakšne pikre besede, je tisti HVALA in beseda, kartica ali sporočilo dijakov ki čez leta odhajajo v tujino na študij tisto, kar odtehta ves trud in potrdi da delamo PRAV in DOBRO.
Danes sva obiskala še Nurio, pokrajno ki jo je zelo težko opisati, veliko več bodo povedale spodnje slike.
Gre za kraj, ki je majhen, celo manjši kot Postojna (po površini), čeprav uradno šteje skoraj 11.000 prebivalcev. Uradno predvsem zato, ker je tu veliko priseljencev, bodisi iz drugih delov Španije bodisi iz tujine. Lokalci pravijo da jih je nekje med 8.000 in 11.000, čisto točne številke ni mogoče vedeti :).
Kraj je res tako domač in naselje tako strnjeno da se med sabo vsi poznajo. Prvi dan se mi je zdela obrazložitev učiteljev, da se tu vsi med sabo poznajo in četudi bi se karkoli pripetilo našim dijakom bi ljudje takoj vedeli koga poklicati, nekoliko pretirana. No, po nekaj mestnih sprehodih sem hitro ugotovila, da poznam že vse ulice, da me ljudje na ulici dvakrat pogledajo, da trgovka v trgovini takoj vpraša od kod prihajate, da se otroci na ulici prijazno nasmehnejo in sramežljivo pogledajo, da.....
Ok, priznam. Tu se res vsi med sabo poznajo in vsak opazi najmanjšo spremembo in tu ljudje govorijo katalonsko. Če se z njimi zapleteš v pogovor ti hitro pojasnijo, da ne govorijo špansko, znajo, a ne govorijo. So katalonci in uporabljajo katalonščino. Konec. Zadevica me nekoliko zaskrbi, predvsem ker z izjemo mlajše populacije in učiteljev, skoraj nihče ne govori angleško. V podjetju bo že šlo, kako pa preživeti vsakdanjik? Pogovorim se s koordinatorjem partnerske šole in hitro najdeva rešitev. Na šoli imajo tako zavestnega katalonca, da je kar sam od sebe pripravil elektronski slovar najpogostejših besed in fraz, ki jih je za preživetje potrebno poznati. Zmaga!!! Vzamem si čas in malce pregledam, ja to pa že ni španščina :).
Majhen kraj, en sam hostel in en sam hotel in nekaj gostiln.....mati moja, s sredstvi ki jih pridobimo iz programa LLP bomo zadevico težko spravili pod streho, ne moremo pa računati na finančno podporo staršev, že tako morajo svojemu otroku nameniti nekaj žepnine za na pot. Težavico, ki je v bistvu težava med vrsticami razložim kolegu, strneva debato, iščeva in najdeva rešitev, pripraviva kalkulacijo in BOMBA, vse se izzide.
Istočasno začnem razmišljati kako bomo uslugo vrnili in omogčili njihovim dijakom poceni bivanje, prehrano, oglede v naši državici?! Dobro, nekaj adutov imam v rokavu še koga bom za rokav pocukala in nekako že bomo.
Popoldne me pokliče mama in povpraša kako gre z dogovori....ste se uspeli že vse dogovoriti? Malce pomislim in odgovorim....ja, skoraj vse smo se že dogovorili, samo še glede mentoriranja moramo določeni stvari doreči....mama je že "stari maček", ona točno ve kdaj sem v zagati in kdaj zadeve ne stečejo tako kot bi si želela. Vseeno jo vprašam.....ti, ma kaj pa je tebi trknilo, da me sprašuješ o delu?....pa tako, ko si odhajala sem videla da te ta majhen kraj skrbi, pa nič se nisi javila, pa me je zanimalo kako gre....to je MAMA. Ona ve kdaj ne gre in kdaj bijem bitko z mlini na veter, a potrpežljivo počaka in vpraša, predlaga ali pripomne in to vedno v ravno pravem trenutku.
Pripravim seznam in obkljukam kaj vse smo se že uspeli dogovoriti, uskladiti in oblikovati. Ostaja še nekaj malega, a to bomo jutri.
Ne morem mimo Markove pripombe (zaposlen na KTP d. o. o., torej daleč od šole, a metor dijkom na praksi), ma kaj bodo pa oni od tega imeli, zakaj se tako trudijo? In zakaj se vi tako trudite? Saj od tega nič nimate! Marko, mi bomo poslali dijake k njim in oni k nam, oboji jim bomo omogočili izkušnjo v mednarodnem okolju, oboji se bomo potrudili da bodo uporabljali angleščino in se učili še lokalnega jezika, oboji jim bomo pokazali delček kulture, delček države, delček nas, oboji bodo opralvjali prakso, pridobivali strokovna znanja.....ja, razumem, ampak tega dela vam nihče ne plača, zaslužka pri tem ni in vi se še kar trudite.......ja, to je tisti del ki ga razumemo ljudje v šolstvu, tisti del ki ga ne moreš ovrednotiti, za katerega ne moreš reči prinesel bo toliko denarja, prinesel bo takšna znanja, tako in tako bo osebo izoblikoval....ne, to je tisti del, ki je viden čez leto ali več in je tisti del, ko v očeh dijakov prebereš iskren HVALA.
Kljub temu da je težko, predvsem v manjnših krajih, da s težavo gradiš dobre mednarodne mreže, da moraš včasih reševati nemogoče in si na koncu deležen še kakšne pikre besede, je tisti HVALA in beseda, kartica ali sporočilo dijakov ki čez leta odhajajo v tujino na študij tisto, kar odtehta ves trud in potrdi da delamo PRAV in DOBRO.
Tudi jaz počasi postajam "lokalc". Domača gostilna s pravo "staro" kelnarco in super domačo hrano.
Še malo katalonščine.
Danes sva obiskala še Nurio, pokrajno ki jo je zelo težko opisati, veliko več bodo povedale spodnje slike.
