sreda, 29. oktober 2014

"Kraj zločina"

Mesto kjer bodo naši dijaki v prihodnjem šolskem letu opravljali praktično usposabljanje, sem namenoma poimenovala "kraj zločina". Razlog? Toliko različnih težav, dvomov in pomislekov....za vse boste izvedeli....

Gre za kraj, ki je majhen, celo manjši kot Postojna (po površini), čeprav uradno šteje skoraj 11.000 prebivalcev. Uradno predvsem zato, ker je tu veliko priseljencev, bodisi iz drugih delov Španije bodisi iz tujine. Lokalci pravijo da jih je nekje med 8.000 in 11.000, čisto točne številke ni mogoče vedeti :).

Kraj je res tako domač in naselje tako strnjeno da se med sabo vsi poznajo. Prvi dan se mi je zdela obrazložitev učiteljev, da se tu vsi med sabo poznajo in četudi bi se karkoli pripetilo našim dijakom bi ljudje takoj vedeli koga poklicati, nekoliko pretirana. No, po nekaj mestnih sprehodih sem hitro ugotovila, da poznam že vse ulice, da me ljudje na ulici dvakrat pogledajo, da trgovka v trgovini takoj vpraša od kod prihajate, da se otroci na ulici prijazno nasmehnejo in sramežljivo pogledajo, da.....

Ok, priznam. Tu se res vsi med sabo poznajo in vsak opazi najmanjšo spremembo in tu ljudje govorijo katalonsko. Če se z njimi zapleteš v pogovor ti hitro pojasnijo, da ne govorijo špansko, znajo, a ne govorijo. So katalonci in uporabljajo katalonščino. Konec. Zadevica me nekoliko zaskrbi, predvsem ker z izjemo mlajše populacije in učiteljev, skoraj nihče ne govori angleško. V podjetju bo že šlo, kako pa preživeti vsakdanjik? Pogovorim se s koordinatorjem partnerske šole in hitro najdeva rešitev. Na šoli imajo tako zavestnega katalonca, da je kar sam od sebe pripravil elektronski slovar najpogostejših besed in fraz, ki jih je za preživetje potrebno poznati. Zmaga!!! Vzamem si čas in malce pregledam, ja to pa že ni španščina :).

Majhen kraj, en sam hostel in en sam hotel in nekaj gostiln.....mati moja, s sredstvi ki jih pridobimo iz programa LLP bomo zadevico težko spravili pod streho, ne moremo pa računati na finančno podporo staršev, že tako morajo svojemu otroku nameniti nekaj žepnine za na pot. Težavico, ki je v bistvu težava med vrsticami razložim kolegu, strneva debato, iščeva in najdeva rešitev, pripraviva kalkulacijo in BOMBA, vse se izzide.

Istočasno začnem razmišljati kako bomo uslugo vrnili in omogčili njihovim dijakom poceni bivanje, prehrano, oglede v naši državici?! Dobro, nekaj adutov imam v rokavu še koga bom za rokav pocukala in nekako že bomo.

Popoldne me pokliče mama in povpraša kako gre z dogovori....ste se uspeli že vse dogovoriti? Malce pomislim in odgovorim....ja, skoraj vse smo se že dogovorili, samo še glede mentoriranja moramo določeni stvari doreči....mama je že "stari maček", ona točno ve kdaj sem v zagati in kdaj zadeve ne stečejo tako kot bi si želela. Vseeno jo vprašam.....ti, ma kaj pa je tebi trknilo, da me sprašuješ o delu?....pa tako, ko si odhajala sem videla da te ta majhen kraj skrbi, pa nič se nisi javila, pa me je zanimalo kako gre....to je MAMA. Ona ve kdaj ne gre in kdaj bijem bitko z mlini na veter, a potrpežljivo počaka in vpraša, predlaga ali pripomne in to vedno v ravno pravem trenutku.

Pripravim seznam in obkljukam kaj vse smo se že uspeli dogovoriti, uskladiti in oblikovati. Ostaja še nekaj malega, a to bomo jutri.

Ne morem mimo Markove pripombe (zaposlen na KTP d. o. o., torej daleč od šole, a metor dijkom na praksi), ma kaj bodo pa oni od tega imeli, zakaj se tako trudijo? In zakaj se vi tako trudite? Saj od tega nič nimate! Marko, mi bomo poslali dijake k njim in oni k nam, oboji jim bomo omogočili izkušnjo v mednarodnem okolju, oboji se bomo potrudili da bodo uporabljali angleščino in se učili še lokalnega jezika, oboji jim bomo pokazali delček kulture, delček države, delček nas, oboji bodo opralvjali prakso, pridobivali strokovna znanja.....ja, razumem, ampak tega dela vam nihče ne plača, zaslužka pri tem ni in vi se še kar trudite.......ja, to je tisti del ki ga razumemo ljudje v šolstvu, tisti del ki ga ne moreš ovrednotiti, za katerega ne moreš reči prinesel bo toliko denarja, prinesel bo takšna znanja, tako in tako bo osebo izoblikoval....ne, to je tisti del, ki je viden čez leto ali več in je tisti del, ko v očeh dijakov prebereš iskren HVALA.

Kljub temu da je težko, predvsem v manjnših krajih, da s težavo gradiš dobre mednarodne mreže, da moraš včasih reševati nemogoče in si na koncu deležen še kakšne pikre besede, je tisti HVALA  in beseda, kartica ali sporočilo dijakov ki čez leta odhajajo v tujino na študij tisto, kar odtehta ves trud in potrdi da delamo PRAV in DOBRO.

Tudi jaz počasi postajam "lokalc". Domača gostilna s pravo "staro" kelnarco in super domačo hrano. 

 Še malo katalonščine.

Danes sva obiskala še Nurio, pokrajno ki jo je zelo težko opisati, veliko več bodo povedale spodnje slike.







torek, 28. oktober 2014

Dogovor - Placement

Obiskala sem zasebno šolo, ki šteje 200 dijakov in izvaja programa (ki sta podobna) našemu strojnemu tehniku in tehniku mehatronike. Moram priznati da imajo kurikul strojnega tehnika zelo praktično naravnan.

Prvo leto izobraževanja dijaki bolj ali manj sedijo v učilnicah in v praktičnih delavnicah. Drugo in tretje leto pa imajo manjši delež pouka v učilnici, večji pa v podjetju. Ja, v podjetju. Torej, tu je koncept nam poznanega medpodjetniškega izobraževalnega centra jasen. Ljudje so zaposleni v podjetji in strokovni profili ki delajo v podjetju hkrati tudi poučujejo. Oseba, ki je zaposlena v podjetju poučuje max. do 6 ur tedensko v razredu, preostali del pa preživi na delovnem mestu v podjetju. V podjetju imajo v ta namen dve učilnici in delo poteka izmenično v proizvodnji in učilnici.

Podjetje se ukvarja z maloserijsko proizvodnjo, razvijanjem projektov, svetovanja strankam ki želijo proizvajati izdelke in za to potrebujejo ustrezna orodja, rišejo, modelirajo, konstruirajo, izdelujejo, itd. vse za zunanje naročnike. Njihovi posli so obsega od 500,00 do 10.000,00 eur, večji poslov ne prevzemajo, ker jim časovno ne uspe. So zelo pomemben element v fazi razvoja orodja za kasnejšo proizvdonjo izdelkov. Izdelajo prototip ga izročijo podjetju, nato pa podjetje oz. njihov naročnik poišče podjetje ki lahko izdela orodje za velikoserijsko proizvodnjo in šolsko podjetje mu posreduje vso pripravljeno dokumentacijo. Stranka oz. naročnik s tem prihrani velik del stroškov ker se s tem ne ukvarja profesionalno podjetje za izdelavo orodij namenjenih velikemu številu proizvodov in hkrati prihranijo čas tem večjim podjetjem, torej porces lažje steče.

Dijaki so v vse te ralne projekte vključeni, glede na znanje ki ga imajo in glede na obseg znanja, ki si ga želijo pridobiti. Nekateri dijaki, ostanejo po zaključku šolanja še za leto dni, z namenom prodobitve dodatnih znanj in si s tem izboljšajo možnosti za zaposlitev. Ni kaj, motivacija je bistveno višja kot pri nas in to kljub temu da se ukvarjajo z visoko stopnjo brezposelnosti.

Šola preživi iz šolnin, projektov ki jih izvajajo ter pravic iz naslova patentov, ki jih je zaščitil donator - ustanovitelj šole. Nekaj denarja pridobijo tudi s strani ministrstva, vendar so pri tem omejeni, ker so zasebna šola. Za razliko od naših zasebnih šol, ki prejmejo 85 % denarja od MIZŠ-ja, ga tu lahko pridobijo največ 60 % in še to zelo težko, kvaliteta mora biti res na izjemno visokem nivoju (merila s katerimi preverjajo dosežen nivo kvalitete).

Aktivnosti dijakov smo razdelili v dve veliki skupini, prva so učna mesta in naloge, ki jih bodo opravljali in druga so kulturne aktivnosti.

Učna mesta

Dogovorili smo se da bodo dijaki prvi teden prakse preživeli s sovrstniki v učnih delavnicah in pri štirih urah pouka. V delavnicah bodo delali na ročno obdelovalnih strojih, pri pouku pa risali načrte v CAD-u, poslušali o materialih, se učili angleščine in programiranja.

V drugem, tretjem in četrtem tednu bodo z delom v podjetju začenjali ob 8.00, vsak teden pa bodo delali na enem izmed področji. Tako bodo spoznali sam proizvodni proces, postopek načrtovanja in risanja, postopek meritev in kontrolo. Delo bodo opravljali do 16.00, nato pa bodo imeli vsak dan še šolsko uro pouka, dvakrat programiranje, dvakrat risanje in enkrat materiale, seveda vse v angleščini.

Podjetje




Učne delavnice


 
Kulturne aktivnosti

Dijaki si bodo po v naprej pripravljenem načrtu ogledali
  • Barcelono (dva dni - za vikend),  
  • Vall de Nuria (en dan - vikend),
  • podjetje Matrix in muzej (en dan - vikend),
  • samostan in etnografski muzej v kraju namestitve. 
To je sicer grob okvir mobilnosti, vendar dovolj, da si lahko nekdo predstavlja in razloži kaj bodo dijaki tu počeli. 

 Sagrada Familia

Gaudijevo delo

Rambla

Tržnica



 Park Guell

Fontana Magica

Širjenje mreže, delo in izzivi

Čeprav se mi je na samem začetku dozdevalo da so blogi bolj kot ne sami sebi namen, ugotavljam ravno nasporotno. Glede na število prejetih e-mailov s strani kolegov učiteljev, nekdanjih dijakov, popotnikov, itd., sklepam da precejšnje število ljudi išče predvsem praktične informacije, seveda pri tem naleti na blog.

Torej, ja za nas šolnike "počitnice" oz. obvezen dopust, ki ga izkoristimo vsak po svoje. Če je še pred leti veljalo da so to resnično dnevi ki so prosti, danes to preprosto ni več tako. Eni kolegi pišejo poročila o mendarodnih aktivnostih, drugi se pripravljajo nanje in tretji smo pravkar del vsega tega. Veliko dela za vstop in delo v mednarodnem prostoru, iskreno povedano, za veliko denarja, ki ga v izobraževanje vloži EU v okviru programa Vseživljenjsko učenje (Life Learning Programme). Pa da si ne bo tega kdo napačno razlagal in povzel kot plačo učitelja, ne govorimo o veliko denarju, ki gre za plače učiteljev, gre za investicijo v izobraževanje dijakov, učencev, študentov in nas učiteljev. Ja, vseživljensko se učiti, res pomeni skozi celo življenje in zelo prijeten in izkustven način učenja za dijake naše šole (Šolski center Postojna) je opravljanje praktičnega usposabljanja v tujini.

Praktično usposabljanje? V podejtju? Kako pa to izpeljete? In še veliko podobnih vprašanj....ja, izpeljemo težko, predvsem z veliko dobre volje učiteljskega zbora, podpore vodstva, entuzijastov ki verjamememo, da živeti in delati v tujem okolju hočeš ali nočeš pusti pečat na mladostniku, predvsem pa mu ponudi izziv prilagodljivosti, učenja in samostojnosti.

Naša šola ima mrežo partnerjev precej razvejano, a leto počitka bi pomenilo počasno stagnacijo in nazadovanje. Letos smo res pridni, v svoje aktivnosti smo vključili še Turčijo in danes lahko že potrdim, dodajamo še Španijo.

Za lažje razumevanje kaj pomeni mobilnost za dijaka in koliko aktivnosti in podpore mora biti v ozadju, bom v nadaljevanju na kratko predstavila že oblikovane dogovore med šolama.